To spoznanje me je porinilo čez rob (piše: Manca Čampa Pavlin)

Milo rečeno sem nanj pozabila. Ga ignorirala. Nisem si vzela časa, da bi obletnico svojega rojstva praznovala z meni ljubimi ljudmi. Na to me je opozorila mama, in čeprav sem se na začetku izgovarjala, da za to nimam časa, me je v nekem trenutku povsem dotolklo.

Le kako sem v tem obdobju tako otopela, da nisem čutila potrebe, da se veselim svojega rojstnega dne? In kdaj mi je to prišlo v navado? Najbrž tedaj, ko sem dobila otroke.

In podobno, kot sem vprašala okoli, se zgodi tudi drugim.

Z leti preprosto pozabimo nase, ko bi morali storiti ravno obratno – vedno bolj bi morali praznovati vse, kar se vsako leto naučimo, morali bi biti ponosni na svojo rast, spremembe, na ritem življenja, nase.

To bi želela naučiti tudi svoje otroke – veselja do življenja in do našega obstoja. Tega nas je od malega učila tudi mama. Vedno nas je presenetila s pozornostjo ob začetku in koncu šolskega leta, tudi takrat, ko smo obiskovali vrtec. Zdelo se nam je sila pomembno. Povsem spontano se je na mizi znašla nova dekoracija, v kopalnici pa nove minibrisačke. In tako razveseljuje tudi svoje vnuke. In oni se počutijo pomembni, ko imajo vsak svoj predal s starinskimi igračami, vsak svojo zobno krtačko in pribor za kosilo.

Tudi sama sem najsrečnejša, ko me mimogrede obišče z domačimi jagodami ali kakšno drugo malenkostjo. In mame v resnici to rade počnejo brezpogojno, čeprav bi si kdaj tudi same zaslužile, če ne drugega, vsaj povabilo na kavo in klepet, da tudi mi prisluhnemo njihovemu svetu.

Marcu je sledil april z velikonočnimi in prvomajskimi prazniki. Spet me je zadelo. Velikonočne praznike smo vedno praznovali pri meni ljubi teti Mini, odkar je ni več, je praznik izgubil smisel.

Prvi maj smo družinsko preživeli na Javorovici, pa ne, ker bi razmišljali o tem, ali smo beli ali rdeči, ampak ker je mojemu dedu to veliko pomenilo. Tam je izgubil brata in vsako leto je obiskal kraj, ki je nosil toliko spominov. Odkar ni deda, tudi družinskih srečanj ni več. To spoznanje me je porinilo čez rob.

Kdo bo skrbel za odnose, za družinsko vez in spomine, če ne ravno vsi ljudje, ki smo tu?

Škoda, da čez noč pozabimo, kdo smo in kaj nas v resnici povezuje. Škoda je, da si ne vzamemo časa za ljudi, ki nam veliko pomenijo in ki jim vsakič znova zaradi pomanjkanja časa postavljamo zid. Zid se po navadi le poglablja, in če ga ne prebijemo, se znajdemo na drugi strani stene, preprosto zato, ker si ne znamo postaviti prioritet.

Vedno najdemo izgovor, da bi moral nekdo drug poskrbeti za okrepljene vezi, v resnici pa je povsem enostavno. Vsak teden ima vikend in leto ima približno 17 praznikov, ki niso prazniki kar tako. Ti prazniki nas spominjajo na našo zgodovino, na vezi, na pripadnost. In čeprav o posameznem prazniku morda ne razmišljate pretirano, si lahko ob teh priložnostih vsaj vzamete čas za ljudi, ki so del vas.

In v časih, ko nas obdaja tako veliko stvari, je pomembno, da si ustvarimo poseben ritual, zato si vzemite čas za planiranje pomembnih dogodkov.

Definirajte jih v svojem urniku kot takrat, ko ste v najstniških letih razporejali čez leto vse žure do maturantskega plesa. Ljudje se znamo veseliti, le če si to dopustimo. In priprave na praznovanja so pomembna prav toliko kot sam dogodek. Gre za rituale, ki nas, če si ne kompliciramo življenja po nepotrebnem, spravljajo v dobro voljo.

Življenje pa smo si zakomplicirali tudi zato, ker smo se pretirano predali potrošništvu. V večini vse dogodke povezujemo z materializmom. Vedno čutimo dolžnost, da moramo nekaj prinesti, kupiti, da se moramo potruditi več kot stoodstotno, če kaj organiziramo sami. In potem nam zmanjka energije za druženje.

Priznam, tudi sama sem se znašla v tem kolesju in nisem bila poštena do ljudi, saj sem že pred rojstnodnevnimi zabavami otrok razmišljala le o tem, kako bom vse skupaj izpeljala, zaradi lastnih pričakovanj sem čutila večje breme kot veselje. V resnici pa je povsem preprosto.

Gre za srečanje ljudi, za druženje in najpomembnejše pri tem je, da se vi ob tem počutite dobro.

Na to me je spomnila hči, ki si je kljub temu, da imamo v družbi resnično veliko otrok in prijateljev, želela rojstni dan praznovati v ožjem krogu. Žal mi je, da je nisem poslušala, je pa bilo to tudi zadnjič, ko nisem prisluhnila ne njej,ne sebi, saj sva na koncu trpeli obe.

Zdaj smo maja in jaz imam načrt. Za rojstni dan (ki sem ga imela marca) bom bližnje peljala na izlet. Ker družbe prijateljev nisem videla že dolgo, bom organizirala druženje na oddaljenem travniku, z odejami in čim manj pričakovanji.

Poletje bo razdrobljeno, najverjetneje tudi nadvse nepredvidljivo, vseeno pa vem, da bodo otroci najsrečnejši, če se bomo čim večkrat odpravili s kolesi na sladoled. Poletje je idealno tudi za lokalne dogodke in koncerte.

Ne boste verjeli, pred kratkim se je v mestnem jedru Novega mesta zbralo kar pet tisoč ljudi, si predstavljate? To pomeni, da še obstajajo razlogi za veselje in druženje. Upam, da jih, tako mimogrede v tem poletju naberem vsaj tri.

Jeseni si želim v gore.

Ne želim si zadati preveč, bi pa rada spet začutila veselje ob misli na ljube dogodke in prav tako tudi spontane trenutke vsakega dneva posebej.

Ljudje smo bolj vremenski, kot se zavedamo, in dež v zadnjem obdobju nam je zagotovo dal misliti. Zato tudi verjamem, da bomo od zdaj naprej vsak obsijan dan bolje cenili.

Brez prevelikih pričakovanj – bolj s poudarkom na vse lepe stvari – si predstavljam preživljati dneve vse do prihodnjega marca, ko bodo rane vsaj toliko zaceljene, da bom imela znova priložnost iskreno praznovati svoj rojstni dan.

Kolumno je napisala Manca Čampa Pavlin, avtorica bloga divjazenska.si in instagram profila @divjazenska

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Tomaž Levičar