Slovenski sosedje (Piše: Mateja Florjančič)

Pravijo, da je dober sosed več vreden kot brat. Se strinjam. Kajti je že tako, da brat včasih ne živi dovolj blizu, da bi lahko hitro priskočil na pomoč, sosed pa je le sosed, vedno za bližnjimi vrati.

Ter nesebično pomaga,  ko v res neprimernem trenutku opaziš, da v kleti ni več moke, da je v hladilniku zmanjkalo jajc, da je krompirja premalo za eno kosilo ali da avto noče in noče vžgati.

Da so dobri medsosedski odnosi neprecenljivi, sem spoznala že med odraščanjem na vasi, kjer stanujoči na različnih hišnih številkah, kadar je treba, stopijo skupaj in si med seboj pomagajo ter v trenutku pozabijo morebitne spore ali zamere.

Resnico, da je dober sosed (v mojem primeru  soseda) vreden zlata, na lastni koži okušam še danes. Sploh z eno sva, lahko bi rekli, kot rit in srajca. Pa naj gre za vzajemno pomoč pri otrocih ali drugih življenjsko pomembnih zadevah, za zabavo, za neobvezne čveke ali za skrb za vrt in okolico.

Skoraj idilično, kajne. Žal v resnici ni ravno tako. Kajti v naši večstanovanjski hiši se drug do drugega velikokrat ne obnašamo kot zgledni sosedje. Nekako takole bi lahko na grobo orisala naše sobivanje:

Ena te ozmerja z najbolj nizkimi in človeku nedostojnimi pridevniki vsakič, ko sama s seboj dvakrat preveč nazdravi in se v njej prebudi ves gnev, povezan z življenjskimi zmotami in napačnimi koraki. Ena te enkrat kuje v zvezde, drugič potiska v blato. Odvisno od tega, v katerem delu dneva jo srečaš, kakšne volje je in kakšne so njene trenutne potrebe ali želje. En sicer prijazno pozdravlja in kramlja, a nikoli ne veš, kaj si dejansko misli.  Kajti ne moreš mimo dejstva, da je njegova soproga do vseh dokaj sovražno nastrojena, kar včasih tudi glasno verbalno izrazi.

Ena že z vzdihom, pogledom in drugimi obraznimi izrazi pokaže, da danes (spet) ni njen dan in da se nanjo zgrinja vsa nesreča tega sveta. Ne skušaš je prepričati, da ni tako hudo, kajti že veš, da boš na koncu slab dan imel tudi sam. Človek jo po eni strani razume. Da, ona je tista, ki je morala zaradi tožbe soseda zazidati vhodna vrata in dokler na drugi steni niso nastala nova, v stanovanje po lestvi vstopati skozi okno. Tragikomedija.

En rad pomaga in prosi za pomoč, rad se pošali in pokramlja, a ko se pogovoru pridruži njegova soproga, je težko slediti vsem njenim pritožbam čez bližnje in daljne sosede. Veliko jih je.

Ena se je preselila pred kakšnim letom. Polna zanosa in elana, prepričana, da bo s svojimi vodilnimi sposobnosti postala velika šefica, ki bo poskrbela, da bodo zadeve končno stekle tako, kot se spodobi. Kaj hitro je spoznala, da njen svež veter (ali bolje rečeno vihar) določenih zadev ne bo premaknil.

In še zadnji. Komaj je podpisal pogodbo, in še ne ve prav dobro, kaj vse ga čaka. Lahko pa se mu vsaj približno sanja. Kajti ena od dobrodošlic, ki jo je bil deležen, je bila v obliki razbite keramike. Očitno je nekoga tako motil hrup ob prenovi, da je svojo jezo stresel nad novimi ploščicami, ki so v skupnih prostorih čakale, da jih mojster položi v kopalnico. Priznam, ko sem to slišala, me je bilo tretjič v življenju sram, da živim, kjer živim.

Prvič se je ta občutek porajal tedaj, ko so po sodnem nalogu sosedi zazidali vrata, drugič pa, ko so se morali sredi pandemije v spor med dvema jeznima gospodinjama vmešati policaji.

Skratka, devet stanovanj, devet posebnežev katerim je skupno to, da zagotovo vsak vsaj enega ne mara. Ali ga celo sovraži. Včasih se sprašujem, kam bi umestili mene. Saj veste, človek do sebe ni najbolj objektiven in drugi ga vidijo v povsem drugačni luči, kot vidi sebe.

Pokasirala sem res že marsikaj, a si zaradi stanja zmanjšane prisebnosti sodnika tega nisem jemala k srcu. Verjamem pa da vse, ki sem jim iz kakršnegakoli razloga trn v peti, najbolj nervira to, da se pač ne oziram na provokacije in zahrbtne označbe. Pomagam, če lahko, po svojih močeh prispevam k skupnemu dobremu, potegnem črto, če imam občutek, da me kdo izkorišča ali gre drugače čez mejo ter sledim načelu živi in pusti živeti. Če sem zato nora, zmešana in še kaj hujšega, pa naj bom.

Devet stanovanj, devet posebnežev katerim je skupno to, da zagotovo vsak vsaj enega ne mara. Ali ga celo sovraži. Včasih se sprašujem, kam bi umestili mene.

No, sedaj pa si predstavljajte, kako so videti sestanki našega hišnega sveta. Po zakonu jih upravnik mora sklicati vsaj enkrat na leto. Dnevni red je hitro pozabljen in zadeve zaidejo po svoje ker: dva sta bolj kot pametna, glasna. In imata teoretične rešitve za vse. Trije bi sicer povedali kaj modrega, vendar ne pridejo do besede, dva se ne strinjata z ničemer in nikomer, dvema pa vse skupaj dol visi (in ju po navadi sploh ni).

Upravnik se po mojem skromnem mnenju čisto vsakič sprašuje, komu se je v prejšnjem življenju tako zameril, da je na grbo dobil prav našo hišo. Devet osebkov, ki namesto, da bi vsaj, ko gre za korist vseh, nastopali složno, vsak vleče na svoj konec, ravna po ozkih egoističnih interesih ter ne popušča pri svojih prepričanjih zgolj zato, ker bi s tem lahko nekomu koristil. Kajti ta nekdo se mu je pred desetimi leti zameril, ker mu je zasedel parkirišče.

Človek si po čisto vsakem takšnem sestanku zaželi, da bi živel na osamljeni kmetiji, kjer v radiju pet kilometrov ne bi bilo nobenega soseda, razen volka ali medveda. Ali v stolpnici neosebnih odnosov, kjer nihče nikogar ne pozna.

Zanimivo bi bilo vedeti, kako bi nas definiral kakšen psiholog ali psihiater in kakšen bi bil po njegovem naš profil. Mislim, da bi se kar strinjal s tem, da smo videti kot igralci v resničnostnem šovu z naslovom recimo … Sosed iz nočne more??

Nastopajoči v njem brez avdicije velikokrat močno spominjamo na premišljeno izbrane kandidate, ki zaradi svojih značajev vselej poskrbijo za dramo, katere rdeča nit so lahko tudi zazidana vzhodna vrata in druge neverjetne medsosedske zdrahe.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Priporočamo tudi: 5 nasvetov za dobre sosedske odnose

Preberite še: Poljub, Ula: Z UKC kuverto je spet prišel občutek, da razpadam

Morda vas zanima tudi: David in Victoria Beckham zmagala v bitki s sosedom