Potopis s Kube: Otok, na katerem se ljudje ukvarjajo z – življenjem

Cayo Granma je nekaj najpristnejšega in najlepšega, kar sem obiskala v svojem popotniškem življenju. Fantazijski otok. Ribiška vasica v objemu turkiznega morja. Preprosta arhitektura, obraščena s cvetočim cvetjem. Stare ribiške mreže, ki krasijo terase. Terase lesenih hiš v večinoma modrih odtenkih. Ljudje nasmejano in spokojno uživajo prav vsako danost tega otoka. Otroci se zadovoljno igrajo na razpadajočih pomolih, lovijo ribe s harpunami in ne buljijo v telefone. Nihče. Ukvarjajo se s pomembnejšimi zadevami. Z življenjem.

Cayo Granma je leta 2012 opustošil hurikan Sandy in lani, oktobra 2016, še hurikan Matthew. Ogromno ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Tiste skromne lesene barake je dobesedno odpihnilo v morje, ljudje so ostali brez vsega. In še danes nimajo ničesar. Ko sem vstopila v »hišo« gospe, ki je ravno tisti dan praznovala 50. rojstni dan (kazala jih je več kot 60), so se mi ulile solze. Živela je v vlažni in plesnivi sobi, vse, kar ji je ostalo in kar so ji prinesli prijatelji, je imela shranjeno v plastičnih vrečkah. Mož je v domu za ostarele, hči se je primožila v Santiago. Ostala je sama. S svojo mačko. Pripoveduje, da skupaj spita. Da je vse, kar ima. V roke ji stisnem pesose. Išče besede, a hvaležnost, ki se iskri v čudovitih solznih očeh, je dovolj. Na star zmečkan košček papirja mi napiše svoje ime in naslov. S tresočimi se rokami. Da jo bom le našla, ko se naslednjič vrnem. Ja, na ta otok se zagotovo še vrnem.

Speče mesto pokaže čare

Dolga vožnja nazaj na sever, v eno turistično najbolj obljudenih mest, Trinidad. Marsikdo bi bil nejevoljen, ker je avtobus prispel prehitro, ob pol šestih zjutraj, ko je bilo še vse zaprto. Mene je vzradostilo. Zakaj? Ko mesto spi, pokaže svoje čare. Brez vrveža neučakanih turistov. Konji so vpreženi mirno stali pred vhodi. Tlakovane ulice so čakale, da se po njih zapodijo otroci na poti v šolo. Sonce je obsijalo pročelja pisanih hiš. Čudoviti zgubani upokojenci so s cigarami v rokah počasi korakali proti prvemu baru. Starodobniki vseh barv pa so pozirali pred hišami. To jutro je bilo nekaj posebnega. Kot je Trinidad. Očara menda vse. Tudi mene je. Še posebej hrana, ki sem jo vse dni jedla kar pri svojih gostiteljih. Casa particular se imenujejo ti domovi, ki jih Kubanci oddajajo turistom. In nekateri so povrhu vsega še dobri kuharji. Ti so sposobni turiste prikovati na domačo kuhinjo. Vsak večer sem jedla svežega jastoga, sveže škampe, ribe in domačo zelenjavo. Za pičlih deset do 15 evrov. Odvisno, kaj vse sem si še zaželela. Njim zaslužek, meni užitek.

Podvodni raj

Potapljanje. Tudi zaradi tega sem prišla na Kubo. Da bom doživela pravi podvodni raj. V Trinidadu poskusim srečo. Ravno tiste dni je bilo morje nekoliko bolj razburkano, zato niso opravljali potopov. A sem popolno pravljico Karibskega morja zato doživela na Playi Giron in v zalivu prašičev. Ja, to je sloviti Bay of Pigs oziroma Bahia de Cochinos. Tu je leta 1961 ameriški predsednik Kennedy med hladno vojno želel na kolena spraviti voditelja Fidela Castra, a namesto njega umoril 114 nedolžnih domačinov, med njimi tudi otroka. Posebno mesto so mu posvetili v vojaškem muzeju, kjer hranijo njegova oblačila. Na dnu morja je ogromno razbitin ameriških ladij. Raj za raziskovanje morskih globin. In raj za tiste, ki se prvič potapljamo drugje kot v slovenskem morju. Raznolikost tropskih rib, pestrost koral in skrivnostnost črnih globin. Kar šla sem. Po koralnem grebenu navzdol. Votline in luknje, polne razigranih ribic, so me zapeljale. Kar naenkrat zaslišim kraguljčke. Pregloboko sem. Potapljala sem se s sinom najbolj znanega in izkušenega potapljača v tem delu Kube. Julijo Jr., sin Julia in Lidie, bo nadaljeval družinsko tradicijo. Cena potopa? Tako poceni, da ko sem plačala prvo uro, sem plačala še dodatni dve za naslednji dan. Petnajst evrov na potop z vso opremo, prevozom do izhodišča in seveda z vodenjem. Brez doplačila za turkizno Karibsko morje in tropsko življenje na koralnih grebenih ter raziskovanje razbitin potopljenih ladij. Če ne bi imela čez tri dni letala proti domu, bi zagotovo še ostala.

Prestižnejši del potovanja

In tu se prestižni del potovanja šele začne. Na avtobusni postaji. Polna čakalnica. Avtobus do Havane seveda prezaseden. Petnajst nas je, ki čakamo na proste sedeže v njem. Tik pred odhodom se nekaj mest sprosti. Še dva sta pred mano. Par. Nato se štiričlanska družina odloči, da gre raje s taksijem. Cena je ista, vožnja hitrejša in udobnejša. A avtobusa od nikoder. Ustvarjajo se skupine, kdo bo šel s kom v taksi. Spoznam Kolumbijca, ki potuje sam. Med službenim potovanjem je imel prost dan in je skočil na potop. Zdaj se vrača v hotel. Vpraša me, ali že imam prenočišče. Imam in nimam.

Zbudim se v 14. nadstropju. Meliá Cohiba. Petzvezdični hotel za poslovneže, kjer je prenočitev približno … Toliko, kot me je v povprečju stalo deset noči v casi particulare. Pod mano slavni Malecon. Betonski zid, v katerega butajo valovi in ob katerem se sprehajajo trume turistov na poti v stari del Havane. Tja se odpravim tudi sama. Po obilnem brezplačnem zajtrku, seveda. Ima svoj čar, Malecon. Hurikan Irma ga je v velikem loku preskočil in poplavil del Havane. Kubanci pravijo: »Dokler bo moker Malecon, te bom ljubil.« Dolga osemkilometrska obalna promenada gre mimo ameriške ambasade. Tam stoji že leta. In kaj je pred ambasado? Nekakšen trg stebrov za zastave. Fidel jih je tam postavil z namenom. Na ameriški ambasadi je bil namreč napis proti Fidelu in revoluciji, ki se ga je videlo daleč proti staremu delu Havane. Razprte in plapolajoče zastave so ga skrile.

Havana v manj priljubljeni obliki

Prašne ceste, umazane in propadajoče stavbe. Zapuščeni hoteli. Kaos. Vročina in smog. Pisani starodobniki, ki za mastne denarje po mestu prevažajo Američane. To je Havana. Ni mi všeč. Ko se prebijem do starega dela, se prepustim ulicam, salsi, ki odmeva v vsakem parku, kjer prepevajo starejši domačini. Uživam v bogati arhitekturi in visoki umetnosti. Kar nekaj znanih slikarjev ima tu svoje ateljeje. Sprehodim se po skoraj vseh. Ne, umetnine ne smeš iskati. Zato ničesar ne najdem. Nič mi ni všeč. Spoznam Annio Alonso. Eno znanih slikark na Kubi. Ker je ravno Anja, si postaneva všeč. Klepetava dobro uro. Potem odhitim naprej po ulicah. Za sabo slišim vzklik: »Anja!« Kdo me pozna sredi Havane? Italijani, s katerimi smo za moj rojstni dan osvajali Pico Turqino. Spijemo espresso in se dogovorimo za večerno pivo. Pridruži se nam še Alejandro, Kolumbijec, ki me gosti v svoji hotelski sobi. Noč preplešemo v enem od salsa lokalov za domačine. Do jutra. Ko se mimo Trga revolucije z znamenitim obrisom Che Guevare odpravim na lov za avtobusom do Varadera, od koder se bom vrnila domov.

Ne. Ne še. Javni prevoz je v državni lasti, avtobusov ni veliko, zato se pogosto zgodi, da ostaneš odvisen od taksistov. Zakonodaja jim seveda ni naklonjena. Davki za uradno prijavljeno taksi službo gredo v nebo. Zato se morajo znajti. Potrebujejo stranke. Cen ne smejo preveč spuščati. Ker hitro padejo v minus. Po mučnem pregovarjanju s taksisti, ker so bili avtobusi do naslednjega dne razprodani, prispem na letališče. Celo tri ure pred letom. Stopim do ekrana, kjer so izpisani leti. »Cancelado.«

Plesala sem. Povsod.

Pogledam še enkrat. Počakam, da se izpiše še v angleščini. Naredim krog po parkirišču in se vrnem. »Canceled (odpovedan).« Informatorka mi hladno odvrne, da bodo čez tri ure dobili navodila, kaj z nami. Berem knjigo. Dve uri. Na letališče se pripeljeta Tatjana in Mojca. Slovenki, s katerima sem prvo noč preživela v baru v Varaderu. Po nas pride avtobus, ki nas bo odpeljal v letovišče. Tam bomo počakali na naslednji let. Ki bo? Ne vedo še točno. Čez dva ali tri dni. Ja, s Kube letijo večinoma čarterski leti in samo srečne smo lahko, da bo sploh kakšno letalo na voljo tako hitro. Vozimo se eno uro. Tema je. Kam nas peljejo? Stopimo iz avtobusa in pred sabo zagledamo raj. Petzvezdično letovišče, živa kubanska glasba. Čakata me dva dneva all-inclusive na belih peščenih plažah. Občutek imam, da sem prišla na medene tedne. Še eno darilo za rojstni dan. Zdaj se dopust šele začne. Gracias, Cuba! Se sprašujete, kje sem plesala? Povsod.

Potopis je bil objavljen v treh delih, spodaj najdete povezavi do prvih dveh delov.

Potopis s Kube, 1. del

Potopis s Kube, 2.del

Potovanje po Kubi z besedo in fotografijami opisuje Anja Kovačič