Poletno branje: Vas j**e ego?, 3. del

V branje vam ponujamo še tretje poglavje prvega dela knjige Vas j**e ego?, ki je pred mesecem dni izšla v slovenskem jeziku, prvenec Ingrid Divković pa so izdali pri Mladinski knjigi. Mlado avtorico lahko bolje spoznate na tej povezavi.

Na tem linku si lahko preberete prvi del, na tem pa drugega.

Jaz, narcisoiden(na)?

Pred nekaj leti sem spoznala moškega z imenom Narcis.

Najprej mi je bilo njegovo ime izrazito simpatično, kar sem mu tudi povedala, predvsem, ker me je spominjalo na otroštvo, na rumene, sveže nabrane narcise s sosednjega vrta. Neverjetno, kako je le nekaj črk njegovega imena uspelo oživeti moje celotno otroštvo.

No, naj se vrnem k zgodbi. Narcis je bil šarmanten mladenič, takrat v svojih zrelih dvajsetih. Nekaj let starejši od mene. Študiral je pravo. Sin edinec. Sčasoma sem izvedela, da Narcis izhaja iz premožne, malo disfunkcionalne odvetniške družine. Mati. Prevzetna, blond, nizka.

Špičastega nosu. Ta mati je zelo ljubila svojega sina. Ta sin je zelo ljubil svojo mater. Želim povedati, da je bila v tej družini poleg denarja tudi ljubezen. No, pri Narcisu je obstajalo nekaj nenavadnosti. Povejmo takole, brez kakršnega koli povoda bi Narcis znal vzklikniti.
Jaz narcisoiden, odkod ti to ...?

Na začetku sem mislila, da je vse to le šala, vendar se je pokazalo, da frajer to resnično vzklika. Sanjala sem, da zahteva, da vzklikam njegovo ime Oh, Narcis, oh, oh! In ni bilo več tako sanjavo. Kakšna neslana šala, sem pomislila. Poleg tega pa ... Narcis je bil, s preprostimi besedami povedano, moški, ki je zaljubljen vase! In to do ušes. Vedela sem, čutila sem. Ta ljubezen bo trajala neskončno. Ko odraste, bo veliki Narcis. Zdaj je šele popek Narcisa. Proizvajal bo male Narcise.

Je mogoče, da tako smrdi? Vrgla sem pogled na svet okoli nas. Še naprej je bil enak.
Obstaja zgodba o Narcisu. To je moralna zgodba, v kateri so ponosnega in brezčutnega Narcisa bogovi kaznovali zato, ker je prezirljivo zavrnil vse moške, ki so mu dvorili. Mladenič Aminija je imel Narcisa rad, vendar ga je ta zavrnil. Da bi se mu maščeval, mu je podaril meč. Aminija ga je izkoristil in se ubil na Narcisovem domačem pragu ter molil k Nemezidi, da bi Narcis nekega dne občutil bolečino nevrnjene ljubezni. To je prekletstvo, ki se je izpolnilo, ko je bil Narcis nekoč očaran nad svojim odsevom v jezeru in je skušal zapeljati lepega dečka, ne da bi vedel, da je to on sam. To je spoznal, ko je skušal poljubiti svoj odsev. Potem je vzel svoj meč in se ubil zaradi žalosti, njegovo truplo pa se je spremenilo v cvet narcise.
Nekdo beži od Narcisa, nekdo pa se mu klanja.

Pojmi narcis, narcisoidnost in narcisoiden označujejo absurdno predstavo, ki se jo uporablja za ljudi, katerih ambicije in aspiracije so veliko večje od njihovih sposobnosti in nadarjenosti. Včasih se ti pojmi uporabljajo za opisovanje ljudi, ki so preprosto (pre)polni sami sebe.

Je bil Narcis, ki sem ga spoznala, nadarjen? Še kako. Ženske so se lepile nanj, natančneje, na njegovo denarnico. Natančneje, deklice, ki so bile videti kot ženske. Vsega je bilo preveč. Denarja, stališč in žensk. Majhnih žensk. Hodečih egov.

Na tem svetu se sprehaja več narcisoidnih kot besnih ljudi. Srečni smo, ker je tako. Narcisov se ne bojimo, bes pa nam prižene strah v kosti. Bes. K nogi. Predstava, všečnost in dominacija svobodno tekajo okoli nas. Bes to ve. Bes tega ne zna. Besna sem le toliko, da v svet vnesem ravnotežje. Od narcisov me boli glava.

Skoraj vsakdo med nami ima nekakšne narcisoidne poteze. Pojasni mi to malo, ajde. Slišim glas iz daljave. To je človeško in popolnoma normalno. Ravno tako je mogoče, da je človek aroganten, sebičen, domišljav ali zunaj vsake bližine, vendar sočasno ni narcis. Včasih se mi zdi, da je med tem tanka črta, vendar v resnici ni. Tisto, na kar sem se ob spoznavanju narcisov lahko popolnoma zanesla, je bila intuicija. Kot da na nek način lahko zavoham pravega narcisa. In ta vonj mi dneve ne gre iz nosu.

Nikoli si nisem želela imeti opravka s fizično agresivnim ali sadistično usmerjenim narcisom. Pa vendar sem ga imela. Zdelo se mi je popolnoma v nasprotju delati na sebi in na svojih notranjih vrednostih in se jim vsakodnevno smehljati v obraz, medtem ko pijem kavo z aromo narcisa. To je zopet stvar izbire. Jebi ga, moj stari je bil velika avtoriteta. Nisem znala kar tako ne poslušati moškega. Ga odžagati. Vedno sem to počela z odmerkom spoštovanja. Kot da bi me vsak med njimi prinesel na svet. Opravičilo materi.

Narcisi, ki jih poznam danes, se večinoma odlikujejo z zapostavljanjem drugih, pa tudi z verbalnim in čustvenim nasiljem nad drugimi. Takšni še vedno magično privlačijo majhne ženske. Takšni še vedno živijo v smrdljivem popku lastne domišljavosti. Navajeni le na eno lupino. Lastno.

Med drugim številni ljudje nimajo sreče, da bi to prepoznali in odtrgali korenine narcisov, tako da se njihovi narcisoidni starši ali partnerji neumorno trudijo, da bi jih spremenili, da jih preobrazijo do temeljev in vanje vsadijo neke svoje »kvazi« vrednosti. Neprenehen nadzor in ljubosumje, zadrževanje, stiskanje v imenu ljubezni, v imenu tega in onega. Bog me obvaruj. In potem, ko se kdaj uspemo izvleči iz tega začaranega vrtiljaka gospoda Narcisa, nam ostane lekcija, ki si jo je vredno zapomniti. Vsaka vredna lekcija v življenju se drago plača. V naravi. Brez izjem.

Z narcisom se ponašajo tisti, ki so vztrajali pri svoji želji. Pri svojih sanjah. Tisti, ki svojih želja ne porivajo drugim pod nos, pa se učijo, da neha smrdeti tam, kjer se začne človek.
Trenutek. Razsvetljenje.

Gospod Narcis ima v resnici premalo rad sebe. Zelo je nervozen; vsi ti krediti, besni avtomobili. Slikanja, vsiljevanja. V avtomobilu, med rjuhami, v umazanih straniščih. Ima zmedeno identiteto, je prazen, vede se kot kameleon. Vsak narcis je odvisen od tuje podpore in občudovanja. Je preobčutljiv za kritiko, t. i. narcistična poškodba, nepristen in nagnjen k pozerskemu vedênju. Eden je pripovedoval:

»No, tako. Zdaj boš boljše volje. Tebe, mala, je treba malo napolniti in pretepsti. Ni tretjega. Ti se odloči.«

Njegove slabosti so, da v sebi nima osnovne samozavesti in podpore, zato jo išče pri drugem. Na začetku se trudi pustiti pozitiven vtis, zavesti s svojim dobro natreniranim nastopom, naredi vse za pozornost in občudovanje drugih, ki jih v resnici prezira. Pravi obraz narcis pokaže takrat, ko osvoji svoj plen. Ej, mala ... V tem trenutku zbeži od bližine, ki povečuje nevarnost, da se pokaže v pravi luči, česar ne mara, in zato naglo prekine zvezo. Ko je prizadet, in to se zgodi, imaš izbiro, ma, kurac imaš izbiro, ko ga razočarajo drugi ali je na videz zapuščen, navzven deluje depresivno, kar pa je prevara, ker ne žaluje, ni mu žal za drugim, temveč se pod površjem, po prvem šoku kako si drzne to storiti, oglaša občutek mučne praznine zaradi neodzivnosti drugih na njegove potrebe.

Zdaj razumem tisti njegov stavek: »Jaz narcisoiden, od kod ti to?«

Trnova je in niti malo dišeča pot, po kateri koraka narcis. Kakšna sreča. Oditi z njegove poti. Spoznanje. Razsvetljenje. Izgon iz smrdljivega stranišča.

Sreča ima na stotine obrazov. Nesreča samo enega. Tako to vidim jaz. Leni EGO ne more in ne želi spoznati ene velike resnice. Dobre in slabe poti ne obstajajo, kažipoti za in proti. Sreče in nesreče ne obstajajo, obstaja samo učenje! Vse je odvisno od tega, ali smo se pripravljeni (m)učiti ...?

Pogosto druge. Še pogosteje sebe.

Kako se razplete zgodba z gospodom Egom? Odgovor boste morali poiskati v knjigi. 

Foto: Mediaspeed