Ljubezenska zgodba z nesrečnim koncem na maturantskem plesu #kolumna

Od mojega maturantskega plesa je minilo že kar precej let. Zdi se mi, da se je zgodil včeraj, ampak pred nekaj meseci smo imeli prvo srečanje po maturi (ki se ga sicer nisem udeležila), in takrat je izračun dal kar kruto številko. Kako, da je že toliko let od tega, meni se zdi, da je bilo kakšno leto, dve, no, mogoče tri nazaj …

Kakšno obleko bom imela, mi je bilo jasno že mesece pred velikim dnevom. Ker sem v tistem času spoznala gospo, ki se je oklicala za modno kreatorko (danes mi gre ob tem na smeh), sva bil hitro dogovorjeni, da bo obleko sešila ona. In jo tudi je – od zamisli do izvedbe ni minilo veliko časa. Čevlji so bili pod streho že pred obleko. Še frizer na dan D (pustimo ob strani dejstvo, da tudi tokrat moji trmasto ravni lasje niso hoteli stati naviti oziroma voluminozno patetični, pa čeprav je frizerka besno vihtela s krtačo kljub mojemu živčnemu presedanju na stolu, saj me je že priganjala ura) in čisto na koncu make up, ki sem si ga seveda naredila sama. Ampak bistvo zgodbe je drugje. Razlog, zakaj mi slavni maturantski ples ostaja v spominu tako živo, je moj soplesalec.

--> Kako trmoglavi so Katarinini lasje, si lahko prebereš tukaj.

Spoznala sva se na hodnikih naše gimnazije. Bil je eno leto starejši in vedno me je gledal z mešanico žalosti in topline v očeh. Nekoč me je na hodniku ogovoril in od takrat sva počasi postajala prijatelja. Bil je fant, za katerim so norele vse punce – visok, temen, postaven, lepih potez in zelo zelo olikan. Ugotovila sva, da stanujeva v istem naselju, pravzaprav v sosednjih blokih. Ko sem vozila psa na sprehod, se mi je neštetokrat pridružil. Z njim sem lahko govorila o vsem. O smotanih profesorjih z naše gimnazije, inštruiral me je kemijo, filozofirala sva o življenju, o odnosih, o vsem … in vedno je bila tista otožnost v njegovih očeh, za katero sem šele mnogo pozneje ugotovila, da je bila tam zato, ker ni povedal vsega, kar je želel. Nisem opazila, da sem mu všeč. Trapa sem mu razlagala o svojem fantu, ko sem se s tistim fantom razšla, me je tolažil, ko mi je bil všeč nov fant, je ubogi lepooki spet poslušal cele traktate o novem princu. Nekega dne mi je povedal ves zlomljen, da cele noči prebira Goethejev roman v pismih Trpljenje mladega Wertherja. Roman smo morali prebrati pri slovenščini, zato sem zelo dobro poznala vsebino. Trpljenje zaradi neuslišane ljubezni. Ampak meni sploh ni kliknilo, zakaj mi on vse to razlaga. Še to mi ni padlo na pamet, da bi ga vprašala, zaradi katere punce tako trpi. Preprosto se mi je zdelo, da ga pač daje nekakšno svetobolje, to je bil pojem, ki smo ga takrat morali poznati v povezavi z romantiko in njenimi avtorji. To bo, svetobolje.

Potem je prišel moj četrti letnik. Z njim sem imela še vedno stike. Še je sprehajal z mano psa, še sva filozofirala, hodila na kave, si povedala marsikaj. In ko je bil čas, da si izberemo soplesalca za plesne vaje pred maturantskim plesom, se mi je zdel on logična izbira. Jasno, on. Takoj je bil za. Ob nedeljah je hodil z mano v plesno šolo na valček in četvorko. Mami je vzel avto, da me je lahko peljal. Obvladal je ples. Bil je popoln. Brez napake. Edino … jaz ga nikoli nisem videla kot nekoga, s katerim bi bila v zvezi. Niti nisem pomislila, da on gleda name kakorkoli drugače kot prijatelj. Bližal se je ples. Imela sem najbolj elegantnega soplesalca. Škoda, da se pri četvorki pari premešajo in sem večino časa plesala z medvedom, ki je bil soplesalec moje sošolke (in četvorke). In naredila sem usodno napako. Fantu z vdanimi žalostnimi očmi nisem namenila, da bo po plesu prisedel k omizju, kjer smo bili jaz, moja družina in moj fant. Zdelo se mi je, da to ne bi šlo skupaj in da niti ni nobene potrebe po tem. Žal sem njemu to povedala šele po koncu plesa. Ko je odplesal in izvedel, da mora iti. Sprejel je pokončno in šel, jaz pa sem večer po uradnem plesnem delu nadaljevala pri omizju s svojo družino.

Nekaj dni po tem me je poklical. Takrat še ni bilo mobilnikov, poklicali smo se na hišni telefon. Bil je on. Slišati je bil razburjen, nemiren. Zaprla sem se v svojo sobo in ga nemo poslušala. Usul se je plaz vseh mesecev, let poznanstva in druženja. Povedal mi je, kako izrabljenega se je počutil, ko je po plesu moral iti, kot da je bil moški na poziv, kot da si ni zaslužil priti k meni in moji družini. Kako sem brezsrčna in kako ga ne briga, da imam fanta. Poslal me je k vragu, jaz pa nisem imela na vse to kaj reči. Šele takrat sem dojela, kako je bilo vse to, kar sva imela, videti skozi njegove oči. Po tistem se nisva več dobivala. Minilo je nekaj časa, ko sva se srečala v mestu. Videti je bilo, da mi ne zameri več, ni pa pozabil vprašati, ali imam fanta. Imela sem ga. Kadarkoli sva se srečala, je vedno vprašal isto. Odgovor je bil vedno enak: imam. Bilo je res. Nekoč, ko sva se srečala, je bil srečen. Povedal je, da je zaljubljen. Pozneje sva se videla še nekajkrat, ostal je s tisto punco in se tudi poročil z njo.

Vesela sem bila zanj, res iskreno vesela. Ostal pa mi je grenak priokus, ker nisem ravnala prav … ampak to sem vedela mnogo pozneje, takrat pa žal ne. Bil je eden tistih ljudi, za katere danes vem, da jih je treba zadržati v svojem življenju, ne pa jih lahkomiselno spregledati. Ampak … vse v življenju se zgodi z namenom, v to trdno verjamem. Velikokrat se spomnim nanj in upam, da je zelo zelo srečen.

Kolumno je zapisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Unsplash